Marija Bezjak

Sila spomina 

Spominjam se nekega zimskega večera davnega leta 1976, ko sta Janeza obiskala člana MoPZ Konrad Peklar in, žal zdaj že pokojni, dolgoletni predsednik zbora Franc Golob, z namenom, da ga povabita k sodelovanju na mesto zborovodje. 

Res, da je bila Janezu glasba tako rekoč vzibelko položena, postal je resnično dober klarinetist in saksofonist, vztrajen in dosleden, tudi dober pevec, a z zborovskim petjem do tedaj ni imel nobenih izkušenj. Tudi po kar dolgem prigovarjanju se ni odločil za ta korak, dokler se nisem še sama vključila v pogovor in mu svetovala, naj vendarle vsaj poskusi in dokaže, da to ni njegovo glasbeno področje. 

A obrnilo se je vse drugače. Poleg instrumentalne glasbene dejavnosti in vodenja Godbe na pihala, se je začela še Janezova uspešna zborovodska pot, ki jo je jemal z vso resnostjo in odgovornostjo, z nenehnim dodatnim izobraževanjem in s srečnim naključjem, da je njegovo zborovstvo odkril priznani glasbeni strokovnjak gospod univ. prof, mednarodni maestro, Jože Gregorc, ki mu je pomagal z odličnimi nasvet. 

Vskoraj dveh desetletjih je zbor pod Janezovim vodstvom dosegal lepe uspehe; zvrstili so se mnogi koncerti, stkale so se iskrene prijateljske vezi, nastala so nepozabna srečanja, na katerih mi je predsednik zbora vedno znova in znova z iskreno hvaležnostjo zatrjeval: »Marija, tebi se moramo zahvaliti, da imamo našega Janeza!« 

Čeprav Janez nikdar ni glasno dajal prednosti kateri od zvrsti svojega glasbenega poustvarjanja, sem sama intimno  čutila njegovo osebno naklonjenost zborovskemu petju in pevskim prijateljem. A tudi od zborovskega petja se je želel slej ko prej posloviti, saj je najverjetneje sam začutil, da mu glasba ni samo dajala, ampak mu je tudi jemala življenjske moči. Nešteto vaj, nastopov, neprespanih noči, služba, dom in družina je bilo preveč za njegovo, že od samega otroštva obolelo srce. 

Da sta moja nenehna bojazen in njegova lastna skrb imela resnični usodni vzrok in posledico, se je na žalost potrdilo v zgodnjem jutru, 11. maja 1995. »Večerni ave bo pesem, ki me bo spominjala na tebe, spoštovani Janez, zato, ker bi želela, da zate še dolgo ne bi bilo noči in ne tistega jutra…« je Janezu v slovo zapisala tedanja predsednica Prosvetnega društva »Alojz Štrafela« Markovci. 

Čas celi rane, a jih nikdar ne zaceli! Kakor je bil Janez vedno med vami, dragi pevci, toliko bolj je bil obenem samo moj in prav to ob posebnih priložnostih z zborom najbolj občutim. V takih posebnih trenutkih ostajajo tople besede in lepo odpete pesmi brez odziva, saj je bolečina še vedno živa in mi je ne more nihče omiliti. Omilijo jo lahko le lepe misli na mojega Janeza, najina otroka in najin novi rod, to so edina luka, edini upajoči žarki, ki si jih v skrivnih trenutkih sama prižigam. 

Spoštovani MoPZ Markovci! Cenim in spoštujem, vaša prizadevanja za ohranjanje bogate tradicije zborovskega petja v Markovcih. Ob 40-letnici delovanja zbora vam vsem iskreno čestitam in želim še mnogo uspešnega dela ter vsega  dobrega, kar lahko pevska duša daje drugim ljudem! 

Marija Bezjak, Bukovci 

Close Panel

Login

Spletna stran za svoje funkcionalnosti uporablja spletne piškotke, ki ne hranijo osebnih podatkov. Zakonodaja od nas zahteva, da vas vprašamo za dovoljenje. Ali se strinjate z uporabo spletnih piškotkov na teh straneh?

EU Cookie Directive Module Information