Štefan Vugrinec

Moji spomini na začetek MoPZ Markovci

Ob tako lepem, okroglem jubileju, štiridesetletnici MoPZ, se rad in z veseljem spominjam dni, ko je zbor začel delovati in začel hoditi svoje prve korake. Doba štiridesetih let je dolga. V tem času se je marsikaj spremenilo povsod po svetu, državi in tudi v Markovcih, ne samo na gospodarskem, socialnem, pač pa tudi na prosvetnem in kulturnem področju.

Ne bom trdil, da se vsega natančno spominjam, vendar bi rad obudil zapisal nekaj spominov in prijetnih trenutkov na čase, ko smo jih skupaj pevci preživeli v devetih letih. Spomnim se tudi trdega dela, ki je bilo v zbor vloženo.

stefan-vugrinec

Gospod Štefan Vugrinec v letih, ko je prevzel zbor (1967. leta)

Nekega večera so se pri meni oglasili trije ali štirje člani – iniciatorji, nekakšno jedro, ki so bili najbolj goreči za to, da bi v Markovcih ustanovili MoPZ. Dejali so, da potrebujejo zborovodjo. Sam strokovne izobrazbe za vodenje moškega pevskega zbora nisem imel in se tudi nisem čutil sposobnega za tako delo. Res je, da sem na šoli poučeval glasbeno vzgojo in vodil mladinski pevski zbor. Z njim smo nastopali tudi na revijah. Menim, da so pevci name pomislili prav zaradi tega. Niso pomislili, da je le razlika med enim in drugim delom. Nekaj znanja o tem, kako se dela s pevskim zborom, sem pridobil kot gimnazijec, ko sem tam pel. Znal sem tudi igrati klavir, ki sem se ga učil kot učiteljščnik. Vse to se mi je zdelo premalo. To sem povedal tudi možem, ki so me obiskali, vendar so ti le vztrajali in dejali, da je zanimanje za delovanje zbora veliko. Tudi pevcev je bilo dovolj. Kako naj bi odrekel, če so si pevci tako močno želeli peti. In ne samo to – tudi moje prosvetno poslanstvo je temu namenjeno. 

Sprejel sem ponudbo in MoPZ je kmalu pričel z vajami. Prijavilo se je približno 20 pevcev. Bili so to možje srednjih let, pa tudi mlajši fantje. Najprej smo se zbrali na avdiciji, kjer smo določili, kateri glas bo pel posamezni pevec. Spomnim se, da je bilo nekaterim malo nerodno, ko so morali ob klavirju zapeti lestvice, da sem lahko določil zmogljivost in razpon glasu. Imeli so tudi nekaj treme, toda to je kmalu minilo. Pozitivno presenečen sem bil, ko smo ugotavljali, da imajo vi lep glas in so sposobni za petje v zboru. Na njihovih obrazih in v očeh sem razbral veliko zadovoljstvo in srečo. Dogovorili smo se o vajah in kako bo potekalo delo. Na koncu smo za sproščenost in dobro voljo zapeli nekaj narodnih.

Pričelo se je resno delo. Pripravil sem program pesmi, za začetek seveda lažjih, nato tudi težjih. Sam sem se pred vajami pripravljal za vsak glas posebej. To mi je zelo veliko časa in truda. Toda po nekaj mesecih vaj, ko sem videl in spoznal, da je stvar dobro zastavljena, da bo šlo, čeprav z veliko truda vseh, sem delal rad. Ves čas sem delal ljubiteljsko. Kako naj bi pustil zbor, pevce, ki so tako redno in radi prihajali na vaje. Bil sem fasciniran, vesel in se čudil njihovi volji, elanu in entuziazmu. Razmišljal sem od kod tem možem, fantom, ki še hodijo v službo, delajo doma na poljih, nekateri imajo družine, ostane še toliko moči, da pridejo zvečer na pevske vaje. Prišel sem do spoznanja, da vidijo in slišijo v slovenski pesmi nekaj lepega, bogatega, našega domačega in kulturnega. Prav pevci so tisti, preko katerih se bogastvo, lepota in kultura prenaša na poslušalce, ki uživajo ob ubranem petju. 

Če se danes po štiridesetih letih spomnim, kako aktivno smo sodelovali, se trudili in hitro osvojili melodijo, izbrusili glas, kako ambiciozni so bili, jim lahko le čestita in izrečem vso pohvalo. Posebne čestitke veljajo pevcem, ki vztrajajo od začetka do danes. Ti so vredni občudovanja in posebnega priznanja.

8. marca leta 1968 smo imeli svoj prvi nastop. Nabito polna dvorana občinstva nas je navdušeno sprejela in pozorno spremljala naše petje. Naše delo je bilo nagrajeno z burnim aplavzom, katerega ni hotelo biti konca. Da! To je bilo plačilo za čas in trud, ki sem ga vložil v to delo. Tudi pevci so od sreče kar žareli. Dobili smo priznanje za naše delo, obenem pa je bilo to tudi velika spodbuda za naprej.

Takih nastopov je bilo v naslednjih letih še veliko, ne samo v Markovcih, pač pa tudi v okoliških vaseh, kamor so nas vabili. Nastopali smo na različnih proslavah in komemoracijah. Žal pa smo peli tudi nekaterim našim pevcem, ki so preminuli v prometnih nesrečah ali pa jih je pobrala bolezen. Vseh se s hvaležnostjo spominjam, posebej mojega naslednika gospoda Janeza Bezjaka, ki je zbor uspešno ali še uspešneje peljal naprej.

Pred štiridesetimi leti smo posejali zrno, ki je vzklilo, se počasi a vztrajno in uspešno razvijalo in zraslo, ki s svojimi plodovi – pesmimi navdušuje domače, okoliško, slovensko in tudi tuje občinstvo.

MoPZ želim ob štiridesetletnici še veliko uspehov.

Štefan Vugrinec, prvi zborovodja MoPZ

 

Close Panel

Login

Spletna stran za svoje funkcionalnosti uporablja spletne piškotke, ki ne hranijo osebnih podatkov. Zakonodaja od nas zahteva, da vas vprašamo za dovoljenje. Ali se strinjate z uporabo spletnih piškotkov na teh straneh?

EU Cookie Directive Module Information