Najina druženja z markovskimi pevci 

Danes, ko markovskim pevcem še vedno in na vsakem nastopu znova radi prisluhneva, se prav radi spominjava tudi časov, ko sva z njimi prehodili del njihove ustvarjalne poti. Pred dobrim desetletjem, menda skoraj dvema, je naneslo, da so v Moškem pevskem zboru Markovci iskali pomoč pri vodenju društva in – našli naju, ki sva bili z njihovim delovanjem povezani iz različnih sorodstvenih, sosedskih in podobnih poteh. 

Ena kot predsednica in druga kot tajnica sva rade volje odhajali na sestanke upravnega odbora takrat še Prosvetnega društva »Alojz Štrafela« Markovci in postorili, kar je bilo treba, da so pevci lahko v miru prepevali, poskrbljeno je bilo tudi za formalno delovanje njihovega društva. 

Takrat sva s pevci delili nestrpnost in tremo pred nastopi, se veselili vsakršnih uspehov in pozitivnih odmevov občinstva ter strokovne javnosti. In bili prav posebej ponosni na njihovo prijateljstvo, ki jih je družilo ib povezovalo. Tista najina leta z markovskimi pevci ostajajo v lepem spominu, včasih sva, ob kakšni posebni priložnosti še samo zapeli z njimi, pa nama ni nihče rekel, da motiva njihovo ubrano petje, pa smo se skupaj veselili novih dosežkov. 

V času, ko je za druženja in ljubiteljsko delovanje vse manj časa, sva prav ponosni na »najine« pevce, ki kar vztrajajo in svoje veselje do petja delijo s svojimi poslušalci. Vsem želiva, da bi na tej svoji pevski poti še dolgo hodili samo naprej in zmogli, kot v preteklosti, še tako žalostne trenutke preživeti pokončno in s spomini, kjer je dovolj prostora za vse dobre ljudi, še posebej za dobre pevce. 

Slavica Pičerko Peklar in Ida (Korošec) Meznarič, nekdanji predsednica in tajnica društva 

Sila spomina 

Spominjam se nekega zimskega večera davnega leta 1976, ko sta Janeza obiskala člana MoPZ Konrad Peklar in, žal zdaj že pokojni, dolgoletni predsednik zbora Franc Golob, z namenom, da ga povabita k sodelovanju na mesto zborovodje. 

Res, da je bila Janezu glasba tako rekoč vzibelko položena, postal je resnično dober klarinetist in saksofonist, vztrajen in dosleden, tudi dober pevec, a z zborovskim petjem do tedaj ni imel nobenih izkušenj. Tudi po kar dolgem prigovarjanju se ni odločil za ta korak, dokler se nisem še sama vključila v pogovor in mu svetovala, naj vendarle vsaj poskusi in dokaže, da to ni njegovo glasbeno področje. 

A obrnilo se je vse drugače. Poleg instrumentalne glasbene dejavnosti in vodenja Godbe na pihala, se je začela še Janezova uspešna zborovodska pot, ki jo je jemal z vso resnostjo in odgovornostjo, z nenehnim dodatnim izobraževanjem in s srečnim naključjem, da je njegovo zborovstvo odkril priznani glasbeni strokovnjak gospod univ. prof, mednarodni maestro, Jože Gregorc, ki mu je pomagal z odličnimi nasvet. 

Vskoraj dveh desetletjih je zbor pod Janezovim vodstvom dosegal lepe uspehe; zvrstili so se mnogi koncerti, stkale so se iskrene prijateljske vezi, nastala so nepozabna srečanja, na katerih mi je predsednik zbora vedno znova in znova z iskreno hvaležnostjo zatrjeval: »Marija, tebi se moramo zahvaliti, da imamo našega Janeza!« 

Čeprav Janez nikdar ni glasno dajal prednosti kateri od zvrsti svojega glasbenega poustvarjanja, sem sama intimno  čutila njegovo osebno naklonjenost zborovskemu petju in pevskim prijateljem. A tudi od zborovskega petja se je želel slej ko prej posloviti, saj je najverjetneje sam začutil, da mu glasba ni samo dajala, ampak mu je tudi jemala življenjske moči. Nešteto vaj, nastopov, neprespanih noči, služba, dom in družina je bilo preveč za njegovo, že od samega otroštva obolelo srce. 

Da sta moja nenehna bojazen in njegova lastna skrb imela resnični usodni vzrok in posledico, se je na žalost potrdilo v zgodnjem jutru, 11. maja 1995. »Večerni ave bo pesem, ki me bo spominjala na tebe, spoštovani Janez, zato, ker bi želela, da zate še dolgo ne bi bilo noči in ne tistega jutra…« je Janezu v slovo zapisala tedanja predsednica Prosvetnega društva »Alojz Štrafela« Markovci. 

Čas celi rane, a jih nikdar ne zaceli! Kakor je bil Janez vedno med vami, dragi pevci, toliko bolj je bil obenem samo moj in prav to ob posebnih priložnostih z zborom najbolj občutim. V takih posebnih trenutkih ostajajo tople besede in lepo odpete pesmi brez odziva, saj je bolečina še vedno živa in mi je ne more nihče omiliti. Omilijo jo lahko le lepe misli na mojega Janeza, najina otroka in najin novi rod, to so edina luka, edini upajoči žarki, ki si jih v skrivnih trenutkih sama prižigam. 

Spoštovani MoPZ Markovci! Cenim in spoštujem, vaša prizadevanja za ohranjanje bogate tradicije zborovskega petja v Markovcih. Ob 40-letnici delovanja zbora vam vsem iskreno čestitam in želim še mnogo uspešnega dela ter vsega  dobrega, kar lahko pevska duša daje drugim ljudem! 

Marija Bezjak, Bukovci 

Dragi pevci - naši življenjski sopotniki, naj vam ob vašem jubileju, 40-letnici delovanja, nekaj napišemo me - vaše partnerice!

Pred časom, ko sem doma na mizi po prihodu Janeza z vaj, zagledala list, na katerega bi vsak od pevcev kaj napisal, se mi je porodila misel, da bi bilo lepo, če bi katera od nas – vaših partneric kaj napisala. Ta misel je v meni zorela in končno sem se odločila, da nekaj napišem v imenu vseh nas (sicer brez predhodnega vprašanja).

Dragi pevci – jubilanti!

Povezovati vas je začelo petje - ljubezen do lepo zapete pesmi in tekom let  je ljubezen do pesmi povezala vse vas - postali ste prijatelji. Prihajali so novi pevci in vaš pevski krog se je širil. Dogajale so se vam lepe stvari rojstva otrok, vnukov, poroke članov zbora in vse je bilo potrebno pospremiti s pesmijo ob kozarčku dobre kapljice. Prihajali pa so tudi trenutki žalosti, ob smrti vaših članov in koga od svojcev. Tudi takrat ste zapeli, vendar se je v vaših glasovih čutila žalost in bolečina. Vsaka taka stvar vam je dala novih moči, da ste vztrajali v vašem druženju in v vaši pesmi, zato praznujete letos visoki jubilej 40 let delovanja vašega zbora.

V ta krog druženja ste pritegnili tudi nas- vaše življenjske sopotnice. Srečevale smo se na koncertih ki ste jih prirejali vi, na revijah pevskih zborov smo vam vneto ploskale in bile ponosne na vas ter se pohvalile: »To pa so naši pevci!«

Družile smo se na srečanjih v Stični, na piknikih ob zaključku sezone. Tudi takrat smo se včasih srečale, ko ste se vi »mučili na intenzivnih vajah«.

Vedite, da nas tudi vaši »podaljški vaj«  niso preveč skrbeli (tega vam skoraj ne bi smele povedati), saj smo vedele, da ste v dobri družbi, s pesmijo na ustih in da »utrjujete« med vajami pridobljeno znanje.

Ob vašem jubileju vam iskreno čestitamo in vam  želimo še veliko skupaj zapetih pesmi, da bomo lahko vedno znova ponosno rekle: TO PA SO NAŠI PEVCI.

Vaše žene, prijateljice, življenjske sopotnice

Za vse nas Irena Kukovec

»Kdor poje – slabo ne misli!«

Tako radi rečemo, ko želimo petju in pevcu poudariti čudovito naravno danost posluha in sposobnost obvladati svoj glas in ljudem dati užitka pri petju. Pevci našega moškega pevskega zbora že 40 let razveseljujejo naše poslušalce, ki smo jim hvaležni za vse samostojne nastope, ki so jih priredili. Še posebej pa za tiste nastope s katerimi so polepšali in povečali slavnost prireditve.

Kulturno društvo »Alojz Štrafela« Markovci, ki tudi praznuje 40 let svojega dela je pravzaprav skozi vso obdobje slonelo na obstoju moškega pevskega zbora, ki je in še vedno vztraja s svojim delovanjem. V 40-ih letih prepevanja je bilo kdaj pa kdaj tudi kaj krize, ki jo je veselje do petja in do druženja premagalo. 

Uspešno se je zbor tudi obnavljal – pomlajeval, kar je garancija za nadaljnji obstoj zbora.

Iskrene čestitke zboru za 40 let obstoja. Hvala vsem pevcem za mnogo lepih trenutkov. Razveseljujte naše občane še naprej.

Franc KEKEC, nekdanji župan občine Markovci