Makedonija nas je navdušila

02 Junij 2014

VIR: List iz Markovcev (2. junij 2014)

201406-markovski-list-makedonija-nas-je-navdusilaMakedonija nas je napolnila z odličnimi vtisi

Člani KD "Alojz Štrafela" smo v razširjeni ekipi spoznali in okusili deželo gostoljubnih ljudi, deželo odlične hrane in vina, deželo kjer večno sonce sije - Makedonijo.

V dnevih od 9. do 12. maja nas je kar 54 odpotovalo proti Makedoniji. Ni nas bilo malo, ki smo se prvič srečali s to deželo in ni jih bilo malo, ki so podoživeli in obudili spomine na nekdanje trenutke. Na pot smo se odpravili 9. maja zgodaj zjutraj, a ne proti Hrvaški strani, temveč proti Italiji. Proti Skopju nas je čakal let iz italijanskega letališča Trevisso. Ozko razmišljanje slovenskega letalskega prevoznika je krivo, da smo leteli z madžarskim nizkocenovnikom iz italijanskega letališča. Izkazalo se je, da je potovanje z letalom brez prtljage daleč najbolj ugoden način potovanja. To pa je že zgodba za kak drug članek. Med našim potovanjem proti letališču, pa se je naša prtljaga varno zibala v belem kombiju, ki se je na pot odpravil že prejšnji dan.

Napetost pred vzletom se je stopnjevala, saj so bili med nami tudi člani, ki so prvič leteli z letalom, a je ta kmalu po vzletu popustila, ko se je verjetno kot posledica adrenalina po letalu razširilo petje naših članov. Nepozabni trenutki in pogledi zadovoljnih sopotnikov, ki so navdušeno ploskali po vsaki odpeti pesmi.

Po pristanku na letališču Aleksandra Velikega v Skopju so nas pričakali predsednik društva Franc Visenjak (ki je bil sopotnik v belem kombiju) in gospod Goran Pinza, Slovenec iz Bitole, turistični vodič,  človek, s katerim sva v celoti skupaj organizirala gostovanje. Goranova mati je Slovenka in tako sta oba člana Slovenskega društva Triglav iz Bitole. Na pot proti Makedoniji smo se odpravili na povabilo predsednice omenjenega društva gospe Tanje Franc.

Odločitev, da se sekcija Moški pevski zbor, kulturnega društva "Alojz Štrafela" Markovci odpravi na gostovanje v Makedonijo se je v društvu tlela že nekaj let. Ugotavljamo, da so za gostovanja še vedno najboljši kraji južno od nas, pa naj bo to že Hrvaško Zagorje, Sarajevo ali Dalmacija. Vedno smo bili pozitivno presenečeni nad toplim sprejemom, nad gostoljubjem in nenazadnje tudi nad kulinariko. Zdaj, ko je tudi Makedonija za nami, lahko te ugotovitve le še potrdimo.

O Makedoniji, sem pred obiskom vedel bolj malo. Verjetno podobno kot mnogi drugi člani. Da je tam doli več sonca in je topleje, v poletnih mesecih celo zelo vroče. Da je ta dežela, v očeh ljubitelja narave, precej lepa, drugačna in posebna. Vedel sem tudi, da imajo zelenjavo in sadje izvrstnega okusa, ki ni obremenjeno s kemijo ali žlahtnjenjem. Pa tudi to, da je država vpeta med politične zgodbe Grkov, Bolgarov, Albancev in Srbov, ko ji eni ne pustijo imena, drugi države, tretji pa ji povzročajo težave pri državotvornosti in podobno. A pustimo politiko ob strani. Makedonci imajo ogromno zelenjave, sadja, tobaka in grozdja iz katerega v zadnjih letih pridelujejo vina odlične kakovosti.

Najprej smo si ogledali prestolnico. Skopje je glavno in največje mesto v Makedoniji ter tudi politično, upravno, gospodarsko, kulturno, izobraževalno in znanstveno središče s približno tretjino vsega prebivalstva v Makedoniji. Nahaja se na strateško važnem predelu Balkanskega polotoka ob glavni balkanski poti, ki zahodno Evropo preko Beograda povezuje z Grčijo. Mesto je strnjeno v ozki dolini reke Vardar, ki jo zapirata vrhova Skopska Crna Gora na severu in Vodno na jugu. Gre za mesto, ki je vedno v zgodovini nosilo pomembno vlogo. Pred enainpetdesetimi leti (26. julija 1963) ga je prizadel katastrofalen potres, ki je porušil skoraj tri četrtine mesta. Umrlo je 1.070 ljudi, več kot 2.900 pa je bilo ranjenih. Danes vlagajo enormna sredstva in gradijo ogromne spomenike. Na osrednjem trgu se danes dvigata Filip in Aleksander Veliki na konju Bukefalu. V načrtu imajo tudi 30 m visok kip Agnes Gondza Bojadziu. Ene največjih osebnosti na svetu, ki se je rodila v Skopju in tu živela do 18. leta, znane kot mati Tereza, sestra misijonark ljubezni, reda, ki ga je sama ustanovila.

Po odlični tradicionalni večerji smo se odpravili na dve uri in pol dolgo pot z avtobusom proti Bitoli, kjer smo se namestili v treh manjših hotelih. Navdušeni po prvih vtisih in precej utrujeni smo hitro zaspali.

V soboto, smo si takoj po zajtrku ogledali mesto Bitolo. Popoldne smo imeli vajo in zvečer koncert v dvorani Kulturnega doma Bitola. Na koncertu je bil prisoten gospod Mihajlo Mojsov, častni generalni konzul Republike Slovenije v Bitoli. Nastopili smo predvsem za člane Slovenskega društva Triglav, poslušat pa so nas prišli tudi tisti, ki so nas slišali na letalu. Po izmenjavi daril na koncu koncerta, se je v občinskem imenu zahvalil tudi župan občine Markovci, gospod Milan Gabrovec.

V nedeljo smo se odpravili proti jugozahodu Makedonije – proti Ohridu. Da smo bili dobrodošli povsod, smo čutili na vsakem koraku. Ljudje so iskali stik, možnost za pogovor. Še vedno je prisoten jugoslovanski duh. V ponedeljek zjutraj smo se odpravili proti Skopju, kjer nas je čakala še ena obveznost. Povabljeni smo bili na sedež izpostave Perutnine Ptuj Makedonija v Skopju. Na sprejemu je bil prisoten tudi njegova ekselenca gospod Branko Rakovec. Po krajšem kulturnem programu, odlični pogostitvi smo se odpravili proti letališču. Čakal nas je le let proti Italiji in vožnja z avtobusom proti Markovcem. Beli Kombi, s katerim sta gospod Danilo Toplek in predsednik Franc Visenjak peljala našo prtljago tudi nazaj iz Makedonije in avtobus, smo se ob prihodu v Markovce srečali pred občinsko zgradbo. To je bilo smeha.

Prevzeti organizacijo omenjenega gostovanja ni mačji kašelj. Poskrbeti, da bo vse teklo kot mora za 54 ljudi je terjalo kar nekaj napora. Brez lokalnega vodiča Gorana Pinze, v štirih dneh zagotovo ne bi spoznali toliko Makedonije. Uspelo nama je. Verjamem, da nam bo izlet ostal v lepem spominu. Vrnili smo se polni odličnih vtisov. Makedonija je izjemno lepa, še lepša pa je, če jo doživiš v odlični družbi in mi smo jo! Dodali smo še en lep kamen v čudovit mozaik našega društva, ki mu pravimo prijateljstvo. Pravo prijateljstvo se ne skrha, če iz mozaika izpade kak del, ampak se mora še tesneje povezati. Mozaikov ne gradimo le danes za danes, ampak za jutri in jutri je že jutri.

Aleš Milošič

FOTOGRAFIJA: Člani društva smo si ogledali antično mesto Heraklea (avtor: Goran Pinza)

 

 

Close Panel

Login

Spletna stran za svoje funkcionalnosti uporablja spletne piškotke, ki ne hranijo osebnih podatkov. Zakonodaja od nas zahteva, da vas vprašamo za dovoljenje. Ali se strinjate z uporabo spletnih piškotkov na teh straneh?

EU Cookie Directive Module Information