Najina druženja z markovskimi pevci 

Danes, ko markovskim pevcem še vedno in na vsakem nastopu znova radi prisluhneva, se prav radi spominjava tudi časov, ko sva z njimi prehodili del njihove ustvarjalne poti. Pred dobrim desetletjem, menda skoraj dvema, je naneslo, da so v Moškem pevskem zboru Markovci iskali pomoč pri vodenju društva in – našli naju, ki sva bili z njihovim delovanjem povezani iz različnih sorodstvenih, sosedskih in podobnih poteh. 

Ena kot predsednica in druga kot tajnica sva rade volje odhajali na sestanke upravnega odbora takrat še Prosvetnega društva »Alojz Štrafela« Markovci in postorili, kar je bilo treba, da so pevci lahko v miru prepevali, poskrbljeno je bilo tudi za formalno delovanje njihovega društva. 

Takrat sva s pevci delili nestrpnost in tremo pred nastopi, se veselili vsakršnih uspehov in pozitivnih odmevov občinstva ter strokovne javnosti. In bili prav posebej ponosni na njihovo prijateljstvo, ki jih je družilo ib povezovalo. Tista najina leta z markovskimi pevci ostajajo v lepem spominu, včasih sva, ob kakšni posebni priložnosti še samo zapeli z njimi, pa nama ni nihče rekel, da motiva njihovo ubrano petje, pa smo se skupaj veselili novih dosežkov. 

V času, ko je za druženja in ljubiteljsko delovanje vse manj časa, sva prav ponosni na »najine« pevce, ki kar vztrajajo in svoje veselje do petja delijo s svojimi poslušalci. Vsem želiva, da bi na tej svoji pevski poti še dolgo hodili samo naprej in zmogli, kot v preteklosti, še tako žalostne trenutke preživeti pokončno in s spomini, kjer je dovolj prostora za vse dobre ljudi, še posebej za dobre pevce. 

Slavica Pičerko Peklar in Ida (Korošec) Meznarič, nekdanji predsednica in tajnica društva